petek, 03. februar 2017

Od #25 do #34

Če po pravici povem, se trenutno tega "projekta" sramujem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem moral časovnico konkretno zamakniti, in to kar v letošnjo sezono. Drugi pa je, da sem veliko preveč smeri, predvsem tistih lažjih in lahko dostopnih, ponovil večkrat; iz preprostega razloga, da sem lahko dal kljukuci zravne številke. Moj prvotni in en od glavnih ciljev je bil, da opravim teh 40 spustov do izpolnjenega dvajsetega leta ... 

En od dobrih dni na Begunjščici. Lani jih ni bilo malo.
Če pogledam nazaj, bi to z lahkoto izvedel, ne glede na poškodbo v letu 2015, zaradi katere praktično nisem mogel smučati. Lani sem imel dovolj časa, da bi v aprilu, kljub malo slabšim pogojem presmučal veliko, veliko več smeri, kot pa sem jih. Če smo natančni, sem za svoj dvajseti rojstni dan presmučal svojo trideseto ocenjeno smer in sicer Centralno v Begunjščici, ki sem jo lansko sezono presmučal kar nekajkrat, po tem dnevu pa se v tiste konce nisem vrnil več do poletja.

Žal mi je neskončnih idej in možnosti, ki so se mi podile po mislih. Večinoma so izpuhtele neznano kam ... na kolo, med družbo, v bazen.. V maju praktično nisem več smučal. S prijatelji smo presmučali Pozabljeno smer v Mali Mojstrovki, dan ali dva kasneje sem še enkrat šel gor in dol po Pripravniški, odšli smo smučat na Molltal, kjer smo ulovili majski pršič. Moj zadnji smučarski dan v Sloveniji je bil 7. maja, ko sem optimistično, ampak v strahu, da bom razmere zamudil, odšel pod vzhodno steno Triglava. In česar se bojiš, te tudi doleti ... bil sem dve uri prepozen, sem pa lahko si potem dal duška na spustu s Kredarice, od koder sem letel s 111km/h. Poslednji dan moje lanske sezone je bil 21. maj v Avstriji.

Zadnji zimski dan v domačih hribih, Vzhodna stena Triglava. foto: Marko Šošterič


Šele takrat sem se zavedal, da je projekt padel v vodo. In v vodo je padel samo in le zaradi mene samega. Začel sem "bluzit". Zlahka, ampak res zlahka, bi lahko nesel smuči tistih par sto višincev po suhem, in nadaljeval s smučanjem v maju, zgodnjem juniju. Pa nisem. Nisem se imel za turnega smučarja. Bil sem razklan med kolesom, zabušavanjem in smučanjem. 

Mulatjera 636 do Prevale.
Vendar čas naredi svoje. Še nikoli nisem čakal zime tako neučakano, kot jo čakam letos. V glavi se mi je naredil "klik", spoznal sem kdo sem, kaj delam, česa si želim in kakšna je moja pot. V nobeni stvari ne moreš uspeti, če jo delaš na pol. Zato sem opustil vse, kar sem počel na pol in sedaj vso energijo usmerjam v smučanje. Nisem kolesar, nisem fotograf, nisem nič od tega kar sem že drugega počel v življenju. Sem smučar. 

Z vso podporo, ki sem je deležen, ni vrag, da na nek način ne uspem na svoji poti. Vse kar sedaj potrebujem, je čas. Čas, da nabiram izkušnje, se učim in rišem podpise v gorah. 

Kljub štiridesetim smučarskim dnem v letošnji sezoni, ki se sploh še ni začela in ne kaže dobro, da se sploh bo, sem se šele prejšnji teden odpravil v hribe, pod Jalovec. Podlaga je tako zanič, da sem večinoma smučal po kamnih, a hvala bogu sem se dva dni kasneje odpravil v Sella Neveo, kjer sem našel nekaj užitnega snega v hladilniku pod ostenjem Gilbertija.

Nad in pod Gilbertijem.


#25 - Skuta: Skutin steber
#26 - Mangart: Zimska z Italijansko
#27 - Stenar čez Vratca
#28 - Velika Mojstrovka
#29 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#30 - Begunjščica - Centralna (20. RD)
#31 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#32 - Mala Mojstrovka: Pozabljena
#33 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#34 - Jalovčev ozebnik (2017)

Še šest. Lahko sta to dva dobra dneva z lahkimi nogami in frišno glavo, lahko pa sta to dva meseca z nič snega in dežjem na 2000vm. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar